Tesna situacija na finalni mizi – in river, ki mi je spremenil usodo

Turnir, ki bi mi skoraj obrnil življenje na glavo

Bil je dogodek s prijavnino 550 €, globoka struktura, tridnevni turnir. Tovrstni, kjer potrpežljivost in živci pretehtajo čisto agresijo. Nisem lovil ničesar bleščečega. Samo na finalno mizo sem želel. Ampak včasih poker ne upošteva tvojih ciljev. Poda ti roko, izbiro – in nato lekcijo.

Do 2. dne sem lepo nabral žetone. Brez norih nihanj – zanesljiva, tight-agresivna igra. Par podvojitev tu in tam, kakšen squeeze, nekaj dobro odmerjenih foldov. Z 23 igralci sem bil malce nad povprečjem. Denarni mehurček je bil že daleč zadaj – zdaj je šlo za pozicijo. Za sanje o finalni mizi.

In potem je prišel ta hand.

Pocket desetke, pozicija in napačen read

Srednja pozicija, blindi 10k/20k z 20k antejem. Dobil sem 10♦10♠.

En limp iz zgodnje pozicije, nato raise na 48k od igralca, ki sem si ga označil kot kompetenten, a malce "lepljiv". Jaz sem 3-betal na 135k. Vsi so foldali do njega, on pa je samo callal. Alarmi? Mogoče. Ampak na tej stopnji igralci neradi flipajo za stacke, razen če so res prepričani.

Flop je prišel:
7♣ 5♠ 2♥

Popoln. Suh board, nizke karte, tak flop, kjer desetke izgledajo kot asi, kajne? On je checkal, jaz sem c-betal 95k. On je dolgo razmišljal in callal.

Previous Next

Zalezen turn, požrešna napaka

Turn je bil Q♣. In to je spremenilo vse. Bi lahko imel QJ, AQ? Nisem tako mislil. Njegova igra ni kazala na nič posebnega. Brez asov, sem bil skoraj prepričan. In vendar – namesto da bi upočasnil, sem nadaljeval, preveč željan zaračunati drawom ali nižjim parom.

Stavil sem 220k na njegov check, in takrat me je check-raisal na 520k.

Zmrznil sem. Moja intuicija je kričala fold, ampak nekaj drugega (ponos?) je šepetalo blefira. Mislil sem, da sem to videl v njegovem dihanju, oklevanju. Mislil sem, da imam prav. Poklical sem.

Najbolj krut river – ali najbolj milosten?

Pot je bil zdaj ogromen. Imel sem še okoli 400k – tretjino pota.
River je padel: 10♥.

Set. Olajšanje. A ne za dolgo. Ker, in to ni šala, je shovnil.

Zdaj sem tankal... ima počasno igran set dam? Je bil ujet z 88 in zgrešil vse? Ali pa gre za čudno odigran AQ, ki se ne more sprijazniti z foldom in se je odločil za blef?

Če je bilo to zadnje, potem je bilo prepričljivo. Skoraj sem foldal. Skoraj. Ampak globoko v sebi sem še vedno verjel, da blefira.

Klical sem. Obrnil je Q♦J♦.

Le top par. Brez lestvice. Brez seta. In naenkrat sem bil spet živ. Desetka na riverju me je rešila – brez nje? Foldal bi zmagovalno kombinacijo. Ali še huje… klical bi z drugo najboljšo roko, prepričan, da sem ujel blef, ki ga ni bilo.

Epilog: pretresen, a ne zlomljen

Ta hand me je izstrelil med top pet stackov. Turnirja nisem osvojil (končal sem na 9. mestu, tik pred finalno mizo), a tega trenutka se spomnim bolj kot vseh drugih. Ne zato, ker sem ga odigral popolno, temveč ker nisem: napačno sem ocenil turn, pustil sem egu, da preglasi instinkt, trmasto sem vztrajal pri napačnem branju nasprotnika.

In vendar river... o, ta hladen, brezbrižen river... me je tokrat rešil.

Poker te uči na težek način, veš? Tisti dan sem se naučil, da tvoja najboljša kombinacija ni vedno tista, ki si jo zaslužiš; včasih je to tista, s katero preživiš.