Urbane legende pokra: Palača Veeska
Samo ubijali so čas. Marc je vozil, kot običajno, z iztegnjenim komolcem skozi okno kljub oktobrskemu mrazu, medtem ko je Ryan sedel spredaj, kot vedno zgovoren, ponovno podoživljal zadnje minute tekme, ki so si jo pravkar ogledali. Šal je imel še vedno pretesno zavezan okoli vratu, glas pa dve stopnji preglasen – klasika.
Na zadnjem sedežu je Dani počasi tonil v spanec od preobilne hrane, s kapuco čez glavo, medtem ko je Luca pojedel še zadnje pomfri, ki jih je Marc opustil pred desetimi minutami. Niso bili pijani, da ne bo pomote. Samo siti, zaspani in zadovoljni. Popolnoma običajen večer po zmagi njihovega najljubšega moštva.
Marc je zavijal na običajno bližnjico s stranske ceste, ne zato ker bi res kaj prihranil (morda 10 minut), temveč ker mu je bila všeč tišina tam zunaj. Dolgi odseki razpokane ceste, le kakšna ulična svetilka na pozabljenem, zanemarjenem križišču, potem pa nič drugega kot občasno polje in povešen telefonski drog. »Verjemi, deset minut hitreje je,« je vedno rekel, in nihče se ni več prerekal. V avtu je vladalo počasno in šaljivo razpoloženje.
Drevesa so se razmaknila in na ravnicah na obrobju mesta je GPS znova začel utripati, kot vedno, in nekdo je izrekel klasično šalo:
»Je še vedno strašljivo?«
»Ne, izganjali so lani spomladi. Z Groupona.«
Zasmejali so se. Neumno, zaspano hihitanje, tisto, ki umre na pol, ko nekdo reče:
»Počakaj. Kaj za vraga je tista svetloba?«
Marc je upočasnil, nato ustavil avto in štiri glave so se hkrati obrnile: na desni strani ceste, čez zaraščeno gramozno zaplato, je stala Palača Veeska. Poznali so jo, vsi so jo. Uradno zapuščena nepremičnina že od nekdaj, zamenjala lastnika vsakih 1–2 leti, trenutno pa v lasti “neke holding skupine”, za katero še nihče ni slišal. Mesto jo je skušalo porušiti. Večkrat, v več desetletjih. Vse je padlo v vodo – manjkajoča dokumentacija, zamaknjeni ogledi, pravni zapleti, ki jih nihče ni nikoli zares vložil. Tako je bilo že desetletja: pozabljena, a še vedno tam.
A ni bilo to, kar bi moralo biti, tisto, kar jih je vznemirilo. Stavba je bila le še lupina: zažgana, razpadajoča, okna prazna kot očesne votline. Brez vrat. Brez rastlinja. Samo odprto. Takšna, mimo katere greš vsak dan in nikoli, ampak res nikoli ne pomisliš, da bi stopil noter – razen če si vandal.
Le da je bila nocoj tam svetloba. Medla, zlatorumena. Morda migetajoča? Niso bili prepričani. Sprva so mislili, da gre za odsev ulične svetilke, nato za skvoterje. Nato morda... nekaj drugega.
Ustavili so avto. Svetloba je prihajala iz pritličja, prav tam, kjer so bila nekoč glavna vrata, zdaj le še ožgani obok v temo. In tik za tem obokom – jasno vidna – je bila soba. V sobi poker miza. In ob mizi eleganten moški v rdeči obleki.
Bil je sam, sedel je vzravnano in gledal nekaj, česar oni niso mogli videti. Nad njim je visel lestenec – kako da se sploh še ni zrušil – rahlo se je pozibaval in metal zbledele odseve po tleh. Leva roka je tapkala po zelenem filcu v enakomernem ritmu, desna pa je lebdela nekaj centimetrov nad razprostrtimi kartami.
Z te razdalje niso mogli biti prepričani. Ampak te karte... niso mirovale. Bile so v gibanju. Same od sebe.
Nihče ni spregovoril, a Marc je nekako zbral pogum, odprl vrata in stopil iz avta, naredil nekaj korakov naprej, da bi bolje videl. On je bil edini, ki je igral poker: tedenske domače igre, taktike, pot odds, strategije... bil je pravi ljubitelj pokra. In nekaj v tisti sceni ga je vleklo. Nekaj v moškovi drži, mirnosti, zbranosti. A ni bila radovednost, kot bi pozneje povedal – čutil je, da je preprosto... poklican. Pozneje bi rekel, da se je počutil, kot da je bil povabljen. Da ga je ta moški čakal.
»Marc. MARC! Hej, zakaj ne bi... zakaj ne bi šli? Takoj zdaj?« je rekel Ryan, ki je stopil iz avta takoj za njim, v glasu mu je bilo čutiti strah.
»Ne gleda nas,« je Marc odgovoril tiho, skoraj zase. »Gleda... stole?«
Marc je naredil še dva koraka naprej, preden so ga dohiteli ostali. Dani mu je zagrabil zapestje, Luca mu je zaprl pot, a ni se upiral. Samo stal je tam in strmel v moškega pod pozibavajočim lestencem.
In potem je luč ugasnila. Brez zatemnitve. Brez utripanja. Samo izginila. Tema. Notranjost dvorca je spet požrla sama sebe.
Takrat niti Marc ni želel ostati niti sekunde več. Vsi so skočili nazaj v avto in pritisnil je na plin, pnevmatike so zaškripale, stari motor je zarohnel in jih pognal čim dlje stran od tistega kraja. Cesta se je zdela hladnejša, noč težja. Marc ni rekel ničesar vse do prihoda v mesto, le strmel je naprej. A Ryan, zadnji, ki je umaknil pogled, je pogledal v stransko ogledalo... in spet videl tistega moškega. Zdaj je stal v vratih. Nepremično. In opazoval.
Nikoli več niso peljali po tisti cesti.
Nekaj mesecev kasneje, na zabavi, je Ryan zbral pogum in še enkrat vprašal Marca o tisti noči.
»Bi res šel noter? Mislim, tisto noč, v Palači Veeska?«
Marc je skomignil, srknil pivo. Nato je pogledal prijatelja in tiho rekel:
»Pojma nimam. Ne mislim, da je čakal mene. Ali nas. Mogoče je ravno zato luč ugasnila.«
Želiš izvedeti več o Palači Veeska? Potem preveri izjemno
serijo pri nas na BetKings, The Highest of Stakes
