Urbane legende v pokru običajno nastanejo iz neverjetnih blefov, nemogočih prebranih iger ali tistega enega tipa, ki ima več sreče, kot bi mu jo matematika sploh smela dovoliti. Med rednimi igralci na visokih vložkih pa kroži čudnejša zgodba, ki jo šepetajo vsak december — zgodba, ki se giblje med prazničnim duhom in nadnaravnim. Pravijo ji »Igralec v Božičkovem kostumu«.

Rdeča obleka v najdražji igri v mestu

Zgodilo se je v enem izmed tistih zasebnih poker klubov, kjer že minimalni vložek odžene neresne igralce. Takem kraju, kjer osebje nosi rokavice, žetoni zvenijo težje, in se igralci redko nasmehnejo.

Toda tistega večera je prostor zamrznil, ko so se vrata odprla in vstopil je moški v polnem kostumu Božička. Rdeča obleka, bela brada, škornji spolirani kot obsidian. Hodil je počasi, samozavestno, in zagrmel z toplim, močnim:

»Ho, ho, ho! Veselo deljenje, gospodje!«

Po prostoru so si izmenjali poglede — napol zabavni, napol užaljeni. A vplačal je brez obotavljanja. V gotovini. Na visokih vložkih! Ko se je usedel, je delivec premešal karte in v prostoru se je nekaj spremenilo. Vsi so to občutili. Miza je skušala ohraniti resen izraz... in jim ni uspelo.

Vesela branja, popolni klici

Prva roka je bila razdeljena — in z njo prvo presenečenje. Božiček je takoj ujel velik blef na riverju, nasmehnil se je:

»No no... hvala za darilo!«

Igralci so se zasmejali... dokler niso videli kart. Imel je prav. Naredil je popoln “hero call”.

Pri drugi roki je hitro odstopil, nežno rekoč:

»Ho ho ho... potrpežljivost je vrlina!«

In flop je prišel točno tako, da bi ga popolnoma izničil. Popoln fold.

Pri tretji roki je stavil ravno prav proti nekemu igralcu, da je revež moral vstati in se sprehoditi po sobi, da je spet prišel do sape. Roko za roko je skrivnostni mož v rdečem plaval od popolnega branja do popolnega hero calla do popolnega folda. Ni bil pretirano agresiven, niti pasivno zadržan. Bil je preprosto pravilno… Srhljivo, brez napora pravilen.

Tudi profesionalci so se začeli nemirno presedati.

»Je to... sreča?« je nekdo zašepetal. »Ne,« je zamrmral nekdo drug. »To je nekaj drugega.«

Vprašanje in slovo

Ure kasneje je Božiček s toplim nasmehom ponovno pograbil še en spodoben pot, zaradi česar je izguba bolela nekoliko manj.

Končno se je eden od rednih igralcev — nekdo, ki je bil pri tej mizi zelo spoštovan — nagnil naprej in postavil vprašanje, ki je viselo v zraku:

»No... resno. Kako si lahko tako dober?«

Mož v rdečem je pomežiknil, z enim samim leskom nagajivosti za svojimi žičnimi očali. »Oh, samo vem, kdo je bil priden... in kdo poreden.«

Vstal je. Unovčil žetone. Odšel proti vratom, njegovi škornji pa so mehko odmevali po elegantnih tleh kluba.

Izginotje v noč

Natakar je opazil, da mu je iz žepa padel robček. Fina vezenina, temno rdeča, obrobljena z zlatimi nitmi. Hitro ga je pobral in stekel za njim: »Gospod! Padel vam je...«

Odprl je vrata. Nikogar.

Samo mrzel zrak je vrtinčil zunaj, kot da bi ga noč sama pogoltnila. Nad strehami je natakar za trenutek prisegel, da je videl silhuete, ki so drsele čez temno nebo. Severne jelene. Sanmi. Ali pa samo prevaro utrujenih oči.

Ponovno je pogledal robček. Dišal je komaj zaznavno, a nedvomno, po praženih kostanjih in svežem panettonu.

In od tiste noči naprej, vsakič decembra, igralci v tem klubu prisegajo, da prostor deluje... opazovan. Ne od nečesa nevarnega. Temveč od... presoje? Cel mesec so poker igre skrivnostno bolj vesele, in nihče ne zna povedati zakaj.